Tepka (Pyrus communis)

Višina: do 20 m

Debelina: 0,5 m

Življenjska doba:  do 200 let

Skorja: hrapava in rjave barve

Listi: suličaste oblike, zgoraj gladki, spodnja stran poraščena z dlačicami, rahlo nazobčan rob, žile mrežasto razporejene

Cvet: sestavljen iz petih venčnih listov z rdečkastimi prašnicami; iz enega rodnega brsta se razvije od 5 do 25 cvetov na kratkih poganjkih

Čas cvetenja: maj, junij

Razmnoževanje: s sejanci oz. cepljenjem na sejanec divje hruške

Plod: sočen, srednje velik, okroglaste oblike, sprva zelene barve, ko dozori postane citronasto rumen; plodovi so zreli, ko niso več trdi in postanejo v notranjosti rjave barve – medeni; drevo bogato obrodi, ponavadi vsako drugo leto

Čas plojenja:  september in oktober

Rastišče: Tepka uspeva na globokih in rahlih zemljiščih z zračnimi in rodovitnimi tlemi. Najraje ima flišna tla. Najbolje uspeva na 400 do 800 ali tudi do 1000 m nadmorske višine. Najdemo jo tudi v mrzlih predelih.

Les:  Les tepke in divje hruške je trd, le malo prožen, toda zelo trajen.

Domovina rodu Pyrus je območje Evrope in Azije. Optimalno uspeva v predalpskem svetu.

Po zaslugi Marije Terezije je še pred nekaj desetletji tepka rasla na skoraj vsaki kmetiji. Poznamo precej vrst, okrog 200. V zadnjih letih se zanimanje za stare sadne vrste, med njimi tudi tepko, ponovno vrača.

Na Biosfernem območju Kras jo srečamo predvsem v Brkinih in Kočaniji.

Tepka ima poseben ekološki pomen zaradi ohranjanja raznolikosti živalskih in rastlinskih vrst v pokrajini. Kot vsa visoka drevesa in njihove bogato razvejane krošnje nudi pomemben življenjski prostor zlasti pticam, ki si v njih ustvarjajo gnezda.

Pridelek je obilen brez velikega vzdrževanja dreves. Zaradi naravne odpornosti, tepke, podobno kot druge tradicionalne sadne vrste, ni potrebno škropiti.

Na Biosfernem območju Kras iz plodov tepk še vedno kuhajo žganje zelenkaste barve in sladkastega okusa s specifično aromo ter stiskajo mošt. (Zato tepki na postojnskem rečejo kar moštarca.) Naši predniki so plodove sušili in suhe ali skuhane uživali pozimi.

Tepkin les danes uporabljajo mizarji, strugarji in rezbarji.

Ljudski spomin

Izročilo pravi, da je cesarica Marija Terezija, da bi omilila lakoto med kmečkim prebivalstvom, izdala ukaz, da mora imeti vsaka domačija posajeno posebno hruško, ki vedno dobro obrodi. V nasprotnem primeru so gospodarja kmetije natepli. Zato je ta hruška dobila ime tepka.